Pretresla nas je novica, da je za vedno odšel Edo s Čepna – naš sopotnik v zadnjem času. Besede “gospod” ni prenašal. V zadnjem mesecu so se zdravstvene vožnje močno povečale, tako kot so ga počasi zapuščale moči.
Tudi še zadnji teden, ko se je že s težavo premikal, nas je na poti – in na svoji zadnji vožnji – razveseljeval z dobro voljo in kavo. Zavedal se je resnosti svojega zdravstvenega stanja in verjetno tudi bližajočega se slovesa, a njegov hudomušni in mladostni smeh ga kljub temu ni zapustil. Ostal nam bo v spominu njegov nalezljiv humor in iskrivost, s katerima je znal razvedriti še tako turoben trenutek.
Svoje domačije ni želel zapustiti – še za spomladi je imel načrte za obnovo strehe in menjavo oken. Usoda ga je prehitela, a do konca je živel tam, kjer je bil njegov dom – in to mu je pomenilo največ.
Edo je poznal veliko ljudi in njihove zgodbe, a sam ni iskal družbe. Raje je živel samotarsko, v tem pa našel svoj mir. Bil je neodvisen, vedno se je trudil sam skrbeti zase. Ostal nam bo v spominu kot pogumen, dobrovoljen sopotnik – človek, ki ga je življenje dolgo preizkušalo, dokler ga ni zlomilo.
Življenje naše polno je iskanja, neskončna pot zablod in hrepenenja. Nihče ne ve, kje tek se jenja in kje bo našel to, o čemer sanja.
